Bilo je nenačrtovano, samo pijača spoznavanje brez kakršnega koli namena,. Zgodilo se je, bilo je kul, potreba potešena najina imena izgubljena.
Ko sem kasneje chatal, sem brez sramu rajcal in opisoval svoje fantazije, ko pa me je tip povabil na seksdate se je vse ustavilo. Česa se bojim, kaj me ustavi, da si nikoli ne upam iti korak dlje od besed? Kljub temu da zame spolnost ni tabu, da mi o njem ni težko govorit, pisati, česa se bojim? Ko bi lahko svoje besede uresničil z nekom, zakaj zmrznem? Razmišljal sem o tem, da bi znalo biti prav vznemirljivo se dobiti z nekom, seksat in oditi, brez obveznosti, potešen in svoboden. Od hormonov me razganja, moja roka žuljava in jaz nepotešen. Rekel bi samo JA, KDAJ in stvar bi bila rešena, jaz pa verjetno zadovoljen. Zakaj se upiram stvarem v katerih bi lahko uživali?  Me je strah moralnega mačka, imam vcepljene neke družbene norme. Kako dolgo še bom čakal na ljubezen, in s tem tajil potrebo po seksu. Bi bilo res tako slabo, če bi si vsake toliko privoščil.

Kaj je bolj človeško? Da te nekdo povabi na seks in ti pove da se s tem vse konča. Ali nekdo ki si bo vzel čas ti  sadil rožice samo da pride do seksa in nahrani svoj ego.  V čem je razlika? Da bom v prvem primeru potešen z  moralnim mačkom, zaradi družbe in njenih namišljenih vrednot. V drugem pa se bom sestavljal po koščkih, ker sem se nesrečno zaljubil, ker bom tako hrepenel po ljubezni. Kdaj mi bo lažje? Koga naj bolj cenim?
Smo ljudje res nagnjeni k temu, da radi trpimo in za to krivimo druge?

Konec koncev jaz sedim doma za računalnikom in sanjam da bom našel princa na belem konju. Medtem, ko bi lahko na kakšni  avanturi mogoče celo našel svojo veliko ljubezen.

By Gašper