Ljubosumnost.  Nikoli se nisem imel za ljubosumno osebo. Ker verjamem v zaupanje. Enako je z nevoščljivostjo. On ima več, kot imam jaz in sedaj sem ljubosumen nanj. Sodelavka se bolj razume s sodelavcem kot jaz in sem zaradi tega ljubosumen nanjo. In podobno. Tega se nikoli nisem šel. Nikoli nisem bil nevoščljiv.

Tako kot nikoli nisem bil ljubosumen. Na nikogar. Tudi na bivše tipe ne, oziroma na ljudi s katerimi so bili obkroženi. Najbrž zaradi zaupanja. Če sta dva v vezi, pa naj si bo to resna ali ne, pričakuješ od tipa, da te ne bo varal, da ne bo počel stvari, ki "kao" niso dopustljive.

Vse do tega vikenda. Kot sem že ugotavljal za nazaj, najbrž nisem nikoli čutil tiste resnične ljubezni, "True love", kot ji pravijo. Razen enkrat, ko sem bil do ušes zaljubljen, a ljubezen ni bila uslišana. Sedaj s tem fantom so se mi začele dogajati čisto nove stvari, morda celo novi občutki, ki jih do sedaj nisem poznal.

Eden izmed njih je ljubosumje. Ljubosumen na njegovo sodelavko. Pa čeprav vem, da ji ne bo klonil. Ker bi že, če bi hotel. Ampak jaz sem vseeno ljubosumen nanjo. Brez razloga. Prvič v življenju. In prvič v življenju čutim, da se ne bom predal tako zlahka. Nekaj znotraj mene (v srcu?) mi pravi, da se naj borim, če bo potrebno. Naj se ne predam.

In po nekaj dneh premisleka ugotovim, da sem bil ljubosumen brez razloga. Je pa zanimivo čutit ljubosumje, ko naenkrat čutiš, da bi lahko tisto osebo pregriznil na pol…