Mešani občutki, zgubljenost, zmedenost. Imel sem občutek da sem mu všeč. Srečala sva se, pisala sva si, slišala sva se. Vendar sem kljub temu dobil občutek da je hladnejši. Vsake toliko me je presenetil s kašnim stavkom ki je v meni zopet prebudil upanje. Je prvi, ki mi je resnično všeč. Sem se mogoče rahlo zaletel? Sem mogoče preveč pričakoval? Sem zapaljen? Zdelo se mi je da mu v očeh berem da ga privlačim.  Je bila to le moja iluzija? Se mi je mogoče zgodilo ravno to, česar ne maram? Sem postal tipični najstnik, ki se zapali po dveh besedah? Sem si mogoče res tako želel  nekoga, da nisem opazil da se vse dogaja le v moji glavi? Kako veš, da od nekoga ne moreš pričakovati ničesar. Nima časa, ker ima preveč dela. Boli ga trebuh, ko bi se končno lahko videla. Sem res lahko tako neumen, da ne vidim očitnega? Kaj če ga trebuh resnično boli in jaz spet sklepam prehitro. Sem prezahteven? Spet želim preveč? Mi enostavno ne more povedati da med nama ne more bit ničesar. Kaj naj si mislim? Kaj naj verjamem? 

Ob njemu sem spoznal, da se lahko tudi jaz zapalim, da mi je lahko nekdo resnično všeč, da sem nekoga sposoben spustiti bližje.  Z njegovo pomočjo, sem si odgovoril na eno svojih ključnih vprašanj? Sposoben sem  se nekomu predati? Razpisal sem se in povedal kaj mi leži na duši. Čeprav bom to delil s popolnimi neznanci se počutim pomirjeno.

Tudi če se bosta tu najini poti ločili, čeprav sva se srečala le za kratek čas, bo ostal v mojem spominu. Vedno se bom spominjal dveh čudovitih dni in njegovega ubijalskega nasmeha.

Življenje je zanimivo, lepo, včasih nepredvidljivo. Mislim da se ne morem pritoževati in se  smiliti samemu sebi, konec koncev je bil to le bežen trenutek. 

By Gašper