Ampak v glavi bolj, kot v srcu... Ker točno vem kaj čutim!

Prvotni datum prispevka je 22. avgust, enkrat dopoldan. Nisem ga takoj objavil, sedaj ga imate pred sabo.

------------------------------------

Ko že misliš, da je res prišel pravi zate, pa te udari ko strela z jasnega. In vse že videno in doživeto se ponovi. Kot kaže, moj strah le ni bil povsem zaman. Omenil sem že, da se bom boril, da se ne bom predal tako zlahka. In sedaj, ko je situacija nanesla, da se borim, sem zmrznil. Ne znam se. Kako se naj? S čim se naj branim, s čim ga lahko obdržim. NE znam.

Čakam! Srce mi razbija. Kaj naj pričakujem. Zanimivo, da se ti odprejo oči šele, ko si na tem, da nekoga izgubiš. Vedel sem za tega drugega fanta. Bivšega. Pa je res bivši? Po tistem usodnem telefonskem klicu, ki je zasjal v meni virus dvoma, sem se spraševal, če nisem bil samo avantura (kar je v bistvu bilo in sem bil prepričan, da bo pri tem ostalo). Če pogledamo s tega vidika. Zgodila se je avantura med nama. Sva se dala dol enkrat. Privlačil me je, jaz njega. Ok. Ampak naprej je sam peljal zgodbo. Vsaj na začetku. Začelo se je dogajati. Zdi se mi, da pri meni bolj, kot pri njemu. Vklopil sem se in sodeloval. Skoraj sem se predal…

Zmeden sem. Sploh ne znam pisati. Mislim hitreje, kot lahko pišem. Prihaja k meni, da se pogovoriva. Da mi razloži kaj se je zgodilo, da mi pojasni situacijo z bivšim. Naj pove svojo plat zgodbe. Ga bom poslušal.

Se bom znal branit? Več kot to, da mu povem kar čutim, ne morem narediti. Klečeplazil ne bom. Delal scen, prav tako ne.