Trenutek, preblisk. Kljub prvim dvomom me je nekaj zadelo. Naenkrat, nepričakovano v trenutku. Želim si ga. Plazi se po mojih mislih. Pogrešam ga. Nočem biti vsiljiv, niti hiteti. Vendar si želim o njemu zvedeti še toliko stvari. Ne vem kako naprej. Kako se mu naj približam na nevsiljiv način, kako naj pridem do njegovega bistva? Kdaj je v življenju dovoljeno, da razum odpove, da te premagajo čustva, da tvegaš? Vedno sem se bal, da bi me prizadeli ljudje ki so mi blizu, ljudje ki so mi všeč. Rad spoznavam nove ljudi, ampak jih nikoli ne spustim preblizu k sebi. Me je strah, da jih razočaram, da bi oni razočarali mene?

Zadnje dni premišljujem o tem, koliko sem pripravljen tvegati in kako daleč sem pripravljen iti?

Ljubezen, strast, sreča, si tega ne želimo vsi?

By Gašper